CSRD po Omnibusu: izpad iz obsega ne odvezuje merjenja

Evropski parlament je sveženj Omnibus sprejel decembra 2025, objavljen je bil v Uradnem listu 26. februarja 2026, veljati pa je začel 18. marca. Obljubo poenostavitve je izpolnil: podjetje je zdaj zavezano k CSRD le, če hkrati preseže 1.000 zaposlenih in 450 milijonov evrov prometa. Po navedbah Komisije tako iz obsega izpade približno 80 % podjetij, ki so bila prvotno zajeta.

Tudi standardi sami so se pred kratkim poenostavili: Komisija je 3. julija 2026 sprejela delegirani akt s prenovljenimi standardi ESRS, ki prinaša več kot 60-odstotno zmanjšanje obveznih podatkovnih točk (skupno več kot 70 %) in vsaj 30-odstotno znižanje stroškov poročanja na podjetje, veljati pa začne za poslovna leta, ki se začnejo 1. januarja 2027 ali pozneje. Za tisoče srednje velikih podjetij, ki so se pripravljala na poročanje, je skušnjava, da vse ustavijo, zelo velika.

To bi bilo napačno razumevanje premika. Največja podjetja, ki ostajajo zavezana, morajo dokumentirati svojo verigo vrednosti, ta zahteva pa se prenaša naprej: njihovi dobavitelji, čeprav so izpadli iz regulativnega obsega, ostajajo v poslovnem obsegu. ESG vprašalnik naročnika nadomešča direktivo, z eno pomembno razliko: ne opozori vnaprej, temveč pogojuje pogodbo.

Temu se pridružujejo banke in zavarovalnice, ki trajnostnost vključujejo v svoje pogoje, ter javna naročila, ki jo ocenjujejo. Pravna obveznost se je skrčila, dejanska zahteva pa se je razširila.

Omnibus se ne ustavi pri poročanju: poenostavlja tudi direktivo o skrbnem pregledu (CS3D), s čimer zožuje njen obseg in časovnico. Vendar temeljna logika preživi poenostavitev: največji akterji ostajajo odgovorni za svojo verigo vrednosti in bodo zato svoje dobavitelje še naprej spraševali, ne glede na to, ali so zajeti v obsegu ali ne.

Za podjetja, ki so izpadla iz obsega, EFRAG sicer pripravlja prostovoljni standard, zasnovan kot skupni jezik med malimi in srednjimi podjetji ter naročniki. Sporočilo je jasno: obvezno poročanje se umika, standardizirani podatki o trajnostnosti pa postajajo lingua franca poslovnih odnosov.

V praksi nabavne službe zavezanih skupin racionalizirajo svoje vprašalnike za dobavitelje okoli poenostavljenih standardov, banke vključujejo trajnostnost v svoje kreditne modele, javna naročila pa jo ocenjujejo v razpisih. Trije kanali, ena sama posledica: povprečno srednje veliko podjetje bo letno odgovarjalo na deset in deset ESG povpraševanj.

Brez interne osnove za merjenje vsak vprašalnik postane projekt: podatke je treba znova zbrati, znova oceniti in posredovati številke, ki se od stranke do stranke razlikujejo. Skriti stroški »manj obveznosti« lahko presežejo stroške same obveznosti, če podatkov enkrat za vselej niste strukturirali.

Razumna pot za srednje veliko podjetje ni niti tovarna poročanja izpred Omnibusa niti popustitev: gre za izmerjeno, sorazmerno ESG zrelost, iz katere je mogoče na zahtevo izluščiti tisto, kar zahteva stranka, banka ali javno naročilo. Vedeti, kje stojite na področju energije, emisij in dobavne verige, ne da bi za to potrebovali ekipo s polnim delovnim časom.

Prav to omogoča referenčni okvir zrelosti: najprej strukturirano merjenje, poročanje pa kot stranski izdelek, v zahtevani obliki. Omnibus je odpravil obveznost povedati vse, ni pa odpravil potrebe po tem, da veste.