Michael Aim
Digitalna preobrazba za afriška gospodarstva ni več vprašanje izbire: kmetijstvo, industrija, finančne storitve, javna uprava, vsi sektorji so hkrati potisnjeni naprej z globalno konkurenco, z množičnim vstopom umetne inteligence v verige vrednosti in z vse bolj strukturiranimi javnimi politikami. Petinpetdeset držav, prav toliko poti: povsod pa poteka isti premik, od preobrazbe, ki se doživlja, k preobrazbi, ki se upravlja.
Tri gonilne sile, ki oblikujejo gibanje
Prva gonilna sila je nacionalna: večina držav si je zagotovila digitalne strategije, z namenskimi agencijami, načrti digitalne identitete, digitalizacije javnih storitev in podpore digitalnemu gospodarstvu. Kakovost izvedbe se razlikuje, okvir pa obstaja in ustvarja pričakovanje: tako javne kot zasebne organizacije naj bi zdaj napredovale.
Druga gonilna sila je celinska: afriško celinsko območje proste trgovine približuje trge in sili k usklajevanju. Za podjetje postaja izvoz k sosedu realna možnost, a najprej mora dokazati, da dosega pričakovane standarde, bodisi sanitarne, kakovostne ali digitalne.
Tretja gonilna sila, pogosto podcenjena, je regulativna in sektorska. V coni UEMOA BCEAO ureja mehanizme upravljanja, obvladovanja tveganj in ustreznosti kapitala finančnih institucij; v coni CEMAC enako vlogo igra COBAC. Ureditve varstva osebnih podatkov se širijo, zahteve glede kibernetske varnosti rastejo. Sektor za sektorjem se zahteva kodificira, kar pomeni, da postaja v načelu merljiva.
Zelo različna stanja
Na terenu razlike ostajajo velike, med državami, med sektorji in znotraj istega sektorja. Vsedržavna banka in institucija za mikrofinanciranje ne izhajata iz iste izhodiščne točke pred istimi bonitetnimi zahtevami; izvozna kmetijska zadruga in družinska kmetija sledljivosti ne doživljata enako; uprava v prestolnici in pokrajinska skupnost nimata niti enakih sredstev niti enakih razpoložljivih kompetenc.
Ta raznolikost ni škandal, je izhodiščno dejstvo. Težava je drugje: večina organizacij natančno ne ve, kje stoji. Obstoječe diagnoze so enkratne, izvedene s strani svetovalnih podjetij z lastnimi lestvicami, redko medsebojno primerljive in skoraj nikoli spremljane skozi čas.
Manjkajoči člen: merjenje
Med javno politiko in terenom torej skoraj vedno manjka en člen: merjenje. Kako naj banka ve, kje stoji glede zahtev svojega regulatorja, preden to pove inšpekcija? Kako naj zadruga ve, kje stoji glede izvoznih standardov, preden stranka prekine sodelovanje? Kako naj uprava ve, kje stoji glede svojega digitalnega načrta poti, preden pride čas za oceno mandata?
Vprašanje velja tudi za tiste, ki financirajo. Mednarodni donatorji, razvojne banke in javni programi na celini vlagajo znatna sredstva v preobrazbo; brez enotne osnove za merjenje se učinek teh financiranj bolj pripoveduje kot dokazuje, odločitve med upravičenci pa se sprejemajo brez instrumenta.
To je natanko problem, ki ga rešuje referenčni okvir zrelosti: regulativno ali strateško zahtevo pretvori v merljiva merila, vsako organizacijo oceni na tej skupni osnovi, nato pa vrzeli pretvori v akcijski načrt z roki. Posnetek stanja tako postane pot, pot pa je mogoče voditi.
Finančne storitve, laboratorij merjenja
Če je treba izbrati vzorčni sektor, je to finančni sektor. Cona je dokazala svojo sposobnost tehnološkega preskoka z mobilnim denarjem, nadzor pa se je tu strukturiral hitreje kot drugod: bonitetni okviri tipa Basel II-III v UEMOA od leta 2018, zahteve glede upravljanja in obvladovanja tveganj, postopki ustreznosti kapitala. Okvir obstaja, vprašanje pa je postalo vprašanje globine njegove uporabe.
To vprašanje se razlikuje glede na velikost: vsedržavna banka in institucija za mikrofinanciranje istih predpisov ne doživljata z enakimi sredstvi. To je prav primer uporabe sorazmernega merjenja zrelosti: enaka merila, pošteno branje vrzeli, prioritete prilagojene dejanskim sredstvom.
Kje začeti
Izkušnje nakazujejo preprost vrstni red. Najprej izbrati pravi referenčni okvir: okvir regulatorja, kjer obstaja, sicer priznan sektorski okvir. Nato meriti brez čakanja, da bi bili pripravljeni: prva diagnoza, nepopolna, a strukturirana, je boljša kot idealen pregled stanja, ki se vedno znova odlaga. Nazadnje institucionalizirati cikel: redno ponovno ocenjevati na isti osnovi, da napredek postane viden in dokazljiv.
To je prepričanje, ki oblikuje naš katalog: mehanizmi BCEAO / UEMOA in BEAC / CEMAC sami predstavljajo 39 takoj uporabnih referenčnih okvirov, ob mednarodnih okvirih za kibernetsko varnost, podatke in trajnost. Afriška preobrazba si zasluži več kot razpredelnice, zasluži si instrumente.